Tokratni prvi maj je bil na sporedu zdaj že 22. tradicionalni pohod – pohod po Moravški planinski poti.
Udeležilo se ga je 53 pohodnikov. Množica je bila zelo pestra; nekaj takih, ki niso točno vedeli, kam se podajajo, nekaj takih, ki so pot že kar nekajkrat prehodili in tudi nekaj takih, ki so pot prehodili že dvajsetič. Kljub raznoliki množici ljudi, pa je celoten pohod potekal izredno sproščeno. Z več koncev se je najprej slišal vrisk in smeh, šele nato smo zagledali kolono pohodnikov. Vse pa je potrebno pohvaliti, da so pametno preudarili, do kam segajo njihove sposobnosti in so upoštevali pomembnost sprotne hidracije telesa ob naporih.
Zbrali smo se pred planinskim domom ob 4.00 zjutraj. Tam smo zapisali vse potrebne podatke, prešteli udeležence ter se odpravili na dolgo pot. Pot, ki pelje po mejnih vrhovih naše občine in je dolga polnih 52 kilometrov. Nismo se ustrašili – oprtali smo si nahrbtnike, zavezali čevlje, pritrdili in prižgali svetilke ter pričeli s korakanjem. Začeli smo s prvim in v povprečju opravili prek 64 000 korakov. Statistika je dobra, saj nas je kljub veliki količini opravljenih korakov zaskelelo le nekaj žuljev.
Tokratno pot smo kot rečeno začeli pri planinskem domu Ušte – Žerenk in nadaljevali v smeri proti Sv. Miklavžu (741 m), Ciclju (836 m) in Murovici (743 m) v Javoršico, kjer nas je pričakala prva krepčilna miza. Ga. Barbara Seifrid in njen partner sta pripravila za vsakega pohodnika nekaj krepčilnega. Po kratkem postanku smo pot nadaljevali v smeri Tuštanja. Tam je bil planiran in izveden malce daljši odmor. Na grajskem dvorišču je mize obložila družina Pirnat. Ob sproščenem klepetu smo uživali v grajski postrežbi.
Pot smo želeli danes končati, zato smo se morali odpraviti naprej, mimo Imenj (380 m) in nato na Sv. Mohorja (511 m) ter se spustiti v Vinje. Tam so se sline pocedile prav vsem pohodnikom. Mize so se kar šibile pod kosi kruha, ki so bili namazani z domačo zaseko, flancati in jabolčnimi krhlji. Vse to nam je pripravila družina »pr ` Luk«. Napolnjeni z energijo smo pot pospešili proti Limbarski gori (773 m).
Od tam se je pot kar nekaj časa spuščala, naporna ni bila, a je imela neverjetno veliko ovinkov. Prišli smo do Tlačnice, kjer nas je družina »pr` Tič« povabila v svoje prostore. Ponujeno smo z veseljem sprejeli, prav nam je prišel tudi prostor, kjer smo se lahko usedli.
Ni bilo druge, kot da se poslovimo in nadaljujemo. Kam? Proti Vrhu nad Mlinšami (435 m) in naprej na Kandrše. »Pr` Gorenc« so nas zopet postregli. Razen rahle utrujenosti nam ni bilo hudega. Pot pod noge in vzponi so postajali vedno težji. Teren se v tem delu najbolj dvigne. Mimo Slivne se vzpnemo na najvišji vrh Moravške doline – Pivkelj turn (880 m). Osvojeni vrh pa pospeši sleherni korak, saj nas čaka zadnji košček današnje preizkušnje. Kolona se prične trgati, vsak bi bil rad čimprej na cilju. Nekateri so mimo Osoletove jame skorajda tekli. In prišli smo. Na cilj. Ponovno do izhodiščne točke pri planinskem domu (658 m).