2

Dobili smo se v nedeljo popoldan in takoj začeli z uživanjem v lepem vremenu, družbi in s polno vnemo smo zastavili svoj program za naslednjih 5 dni. Spoznavali smo se med seboj, se razporedili po sobah. Vse je potekalo mirno, spontano in zelo lepo. Večer pa so nam popestrili mladi muzikantje : »Bele gate«. Glasba  vedno poskrbi za dobro voljo.

Drugi dan je bila že akcija. Pohod na Pivkel najvišji vrh moravške občine smo osvojili, praznovali Romanov rojstni dan. Tudi tokrat ni šlo brez žive glasbe. Igrala sta domačina Nejc in Katja in naš »hišni« harmonikaš Ažbe, ki se mu je pridružil tudi Anton. Obiskala nas je zdravnica Rozala, ki nam je dala nekaj zelo pomembnih podatkov o zdravju, higieni …vprašanj je bilo veliko!

Naslednji dan je bil podvig na Limbarsko Goro. Vreme nam je bilo naklonjeno, brez oblačka, lep razgled, prijetna hoja. Tudi naša Maša na vozičku je dosegla vrh – seveda s pomočjo vlečne službe, ki ji je z veseljem pomagala doživljat planinstvo z vsemi lepotami in čari. Popoldne nas je obiskala muca copatarica. Nepozabno kako smo uživali, se vživeli v zgodbo in potem narisali copate, da bo muca  copatarica vedela, da smo vestni, pridni. Brez glasbe ni šlo nobeno popoldan, večer.

V sredo smo se odpeljali do Češnjic in od tam peš krenili  do Tuštanja tam smo si ogledali grad, nato pa  odšli peš do Krašc, gasilci so nam predstavili avtomobila, nas popeljali po  okolici,  nekaj udeležencev oblekli v njihove uniforme.Pred odhodom smo imeli še zelo dobro kosilo. Ker pa smo sami odrasli korenjaki smo se odpravili še na pijačo pred odhodom nazaj na planinski dom.

Popoldne  smo se vozili s kočijo. Vpreženi sta bili dve prekrasni Frizijki, ki sta nalogo opravili z odliko. Najlepša hvala Sandiju Močniku – Ranč pr’ Osolet za vožnjo. Popoldne smo pekli pico, ki smo jo sami obogatili in  postregli za večerjo. Večer pa zopet v znamenju glasbe. Prišel je kitarist Milan Kokalj , nam igral na kitaro in izvajal pesmi, da smo lahko z njim zapeli tudi mi. Je član ansambla Mihelič. Za konec pa je z njim igral tudi naš »hišni« harmonikaš Ažbe.

V četrtek pač nismo imele toliko sreče z vremenom, zato smo se dopoldne igrali v igralnici, se kartali, risali…kar je kdo  želel. Popoldne pa smo šli na Ranč pr’ Osolet, kjer smo si ogledali, nahranili, okrtačili prekrasne konje. Sprehod se nam je prav prilegel. Pred večerjo pa nas je obiskala markacistka Petra, nam povedala, pokazala kako se markira in z veseljem smo se še sami poskusili v barvanju kamnov, skal. Zvečer je bil zaključni program, ki ga je popestril žar in ples ob ansamblu »Bele gate«.

Zadnji dan nas je presenetilo močno sneženje, kar pa je popestrilo naše zimovanje saj mu je opravičilo ime. Uživali smo v prelepem pogledu na zasneženo pokrajino. V dolino sta nas prepeljala Aleksander in Jurček. Ob slovesu smo si zaželeli, da drugo leto to  ponovimo! Veselimo se novih krajev, novih dogodivščin, novih prijateljev in vsega lepega kar lahko prinese takšen tabor.

Veseli smo, da je kljub vozičku Maša bila ves čas z nami ,premagovala vse ovire, vrhove in dokazala nam in vsem, ki so nas srečevali, da se zmore seveda če si to močno želiš. Dragi naši prijatelji na tem taboru ste- smo dokazali, da zmoremo! Posebno pa smo veseli “pošte” vaših svojcev! Delali smo dobro!Saj veste kaj bi rekel Kekec: dobra volja je najboljša!

Najlepša hvala  Bojanu in Sandri s planinskega doma za dobro hrano, strežbo, ansamblu »Bele gate« za prelepe popoldneve, večere, Rozali in Antonu za njun prispevek, muci copatarici za prelepo zgodbo in risarske užitke, Petri, ki nas je naučila vse in še več o markiranju, gasilcem iz Krašsc za prikaz in predstavitev, Aleksandru na planinskih pohodih, celi družini Ropret za njihovo sodelovanje in pomoč vse dni, ter Sandiju iz ranča pr’ Osolet za vse dogodivščine s prelepimi konji in seveda tudi Mojci, Marjani, Vilmi in Jurčku, ki so bili ves čas z nami.