V petek, 11. maja smo se podali na pot proti Čemšeniški  planini.

Pot je v celoti speljana po gozdu, česar so se udeleženci zelo veselili. Komaj smo dobro zagrizli v breg, že smo bili na vrhu – tako jim je bilo težko verjeti, da smo za danes končali. “Čez koliko časa gremo naprej'”, “Koliko imamo pa potem še do vrha?”, “Ali bo tam, kamor gremo mi, tudi takšna koča na vrhu?”

Taka in podobna vprašanja so kar deževala, saj so ponavadi pripravljeni na večjo kondicijsko obremenitev. Dejstvo, da smo prišli na današnji cilj in da velikih nahrbtnikov ne bo potrebno več nositi (vsaj danes ne), jih je navdušila, čeprav so še vedno malce nejeverno pogledovali za nami, če jih mogoče hecamo. Tako so se prepustili sproščeni igri na prostem, vmes občasno praznili nahrbtnike s prehrambenimi zalogami in VSE zaloge priboljškov samoiniciativno delili med ostale udeležence! Kasneje smo se zbrali skupaj in ob interesu udeleženih otrok smo se odpravili raziskat bližnji hrib – na kratek sprehod. Ogledali smo si krmišče za gozdne živali, raziskali izruvano drevo, njegovo koreninsko sestavo, premerili “luknjo” iz katere je bilo drevo izruvano, razlikovali med čemažem in podleskom…

Po večerji je bilo na vrsti razvrščanje po sobah, priprava na počitek, v slabi uri, je nemir v koči zamenjal mirni počitek.

Naslednji dan smo se dopoldne odpravili na novo raziskovanje. Tokrat smo del poti že poznali, naprej smo se orientirali po planinskih tablah, markacijah. Seznanili smo se z osnovami gps sledenja; preverjali, kje smo začeli, kam gremo, kje smo in kam moramo priti. Skupno smo določili traso, po kateri smo se kasneje vrnili do koče – “Uspelo nam je!” so se veselili ob prihodu na travnik pred kočo.

Razrasla drevesa v bližini koče so kar vabila k izdelavi drevesnih hišic. Otroški ustvarjalnosti ni bilo konca. Kdor je želel, se je lahko podučil o nekaterih osnovnih planinskih vozlih. Vsega lepega pa je hitro konec, pravijo starejši. In imeli smo se tako lepo, da je dan kar švignil mimo. Klic na kosilo je pomenil začetek konca našega druženja. Po kosilu je bil namreč odhod v dolino.

Kam pa naslednjič? V NEZNANO! Kdaj? 2. junija! – VAS ZANIMA KAM?! 

PRIDITE Z NAMI, BOMO SKUPAJ ODKRILI!