»STO MILIJONOV METROV SMO VISOK!«

V juniju se je odvijal planinski tabor za predšolske otroke. Odpravili smo se na Pohorje. Bivali smo v Ruški koči na Arehu.

Težko pričakovani datum, ko se bomo odpravili prespat, na tabor, je končno prišel. Otroci so odštevali dneve in se veselili. Že sama vožnja z avtobusom do Pohorja je pomenila velik dogodek. Da ne omenim kovčka v katerem so imeli spakirane svoje stvari.

Prvi dan smo se odpravili od pohorske vzpenjače do Mariborske koče. Vmes smo srečali škrate in si ogledali velike svinjske kopalnice. Ob veselem pomenkovanju smo na cilj hitro prispeli. Takoj nato smo morali seveda preveriti, kje so kovčki in ali so varno pospravljeni v avtobusu. Le tako smo lahko pomirjeni nadaljevali pot.

Po kosilu smo razpakirali stvari ter se odpravili na plezanje. Vsak je imel možnost preizkusiti svoje sposobnosti na varovani plezalni steni. Seznanili smo se z osnovnimi pripomočki, njihovim poimenovanjem. Spoznali smo, zakaj je pomembno pravilno zavezati vrv in zakaj moramo na glavi obvezno imeti čelado.

Poleg plezalne preizkušnje je bila otokom zanimiva tudi hoja ob jeklenici in vrvni ograji. To je bilo za njih nekaj novega in so kljub starosti (3-5 let) vsi zmogli. Ne samo to, razburjenje jih je kar gnalo naprej.

Pri večerji, ob pogledu skozi panoramsko okno, se je razlegel glas: »Sto milijonov metrov smo visok! Poglej!« Ni potrebno veliko, da so otroci zadovoljni. In sto milijonov jih ni bilo. Bili pa smo na 1246 m. Kar smo lahko spoznali ob sicer toplem in vročem dnevu in mrzlem večeru, ko smo iz kratkih rokavov v nekaj minutah vsi imeli oblečene puloverje in vetrovke.

Ni bilo potrebno veliko, da bo otroci zvečer zaspali. In zjutraj so zgodaj odprli oči in pričeli s spraševanjem, ali že gremo hodit. In smo šli po zajtrku. Od Ruške koče po krožni poti do hotela Zarja. Pot poteka skozi gozd in ponuja nekaj kulturnih zanimivosti. Mi smo si privoščili pravljične trenutke ob iskanju in preganjanju škratov, kar ni bilo težko, saj so tod vse pohorske stezice polne mineralnih kamnin, ki se svetlikajo in spominjajo na zlato, ki ga škrati prenašajo.

Popoldne smo tako tudi obiskali škratovo deželo v gozdu, kjer smo jim tudi pomagali zgraditi hišice in urediti bivalno okolico. Dela smo imeli še in še, ravno tako idej, kaj še postoriti.

Po večerji smo imeli »pižama party«. Ker smo se odločili, da ne bomo šli zgodaj spat, smo ob polni luni zopet zapustili naše bivališče ter se odpravili na pohod s svetilkami. Popoldansko ustvarjanje je bilo poplačano, saj smo kmalu zavili s poti v gozd, kjer so nas pričakali vile, v drevesih smo opazovali škratove hiške ter imeli pot osvetljeno  z lučkami. Pravljičnost je dosegla vrhunec, ko smo našli njihovo sladko zahvalo za popoldansko delo.

Naslednje jutro so nas že prišli obiskat starši. Zjutraj je mraz in daljša močna ploha dežja poskrbela, da smo dogajanje prilagodili. Tako so nekateri po podelitvi priznanj odšli. Večino se kljub vsemu zanimalo, kje smo ustvarjali škratkom bivališča. Najbolj pogumni so se tudi vzpeli na Žigartov vrh (1346 m), kot je bilo prvotno načrtovano. Ob vrniti pa smo počasi zapustili kraj, kjer smo preživeli tri lepe dni!